Manca in Filip še nista ničesar privarčevala

Naša naslednja družina, ki jo predstavljamo v okviru Popolne finančne preobrazbe je šestčlanska. 46-letna Manca že 14 let dela v trgovini, kjer pa je nesrečna, saj je, kot pravi preveč dela, slaba plača in odnosi, delo ni cenjeno, zato si želi na svoje.

Manca bo kmalu končala bioresonančno izobraževanje in želi delati na tem področju. “Že pet let imam sicer zdravstvene težave, zdravniki so mi diagnosticirali fibromialgijo (bolečine v mišicah in veznem tkivu), hkrati pa sem tudi izgorela, zato sem trenutno na bolniški.”

Mančin 49-letni mož Filip je samostojni podjetnik, vzdrževalec v trgovinah. Vmes občasno kak vikend dežura oziroma servisira avtomate še za drugo podjetje. Predvidoma v drugi polovici leta bo prevzel še upravljanje nekaj večstanovanjskih zgradb.

Najstarejši sin je star 23 let in je ravnokar začel delati, prejemal pa bo plačo slabih tisoč evrov. Njegov cilj je, da se osamosvoji in gre živeti na svoje. Drugi sin je star 18 let, zaključuje srednjo šolo, prejema 130 evrov štipendije, jeseni pa bo odšel študirat. Najmlajša dva sinova sta stara 11 in sedem let in še osnovnošolca.


Dobili kredit za mlade družine, ampak …

“Živimo na vasi v družinski hiši, ki smo jo kupili s kreditom za mlade družine. Ta kredit je podeljevala država in je bil katastrofalno nepravičen. Vzela sva ga 3,5 milijona tolarjev za deset let, po šestih letih odplačevanja pa sva bila dolžna še štiri milijone. Zato sva vzela drugi kredit in poplačala prvega. Privarčevati nisva mogla nič, saj sva imela z možem, dokler ni odprl svojega podjetja, dve sorazmerno nizki plači. Jaz 800, mož pa 900 evrov neto. Poleg otrok in vseh stroškov sva komaj krpala mesece,” pripoveduje Manca.   

Zaradi slabih avtobusnih povezav z mestom imajo dva avtomobila, oba sta kupljena na lizing. Renault Scenic je star tri leta, prevoženih ima okoli 67 tisoč kilometrov. Fiat doblo je namenjen za službene potrebe, star je dve leti in pol in ima prevoženih okoli 157 tisoč kilometrov. Vrednosti avtomobilov ne poznata. Imata še dve njivi, eno malo večjo in eno manjšo, ki sta ju dobila kot zapuščino po taščini smrti in gozd.

“Najini prihodki so ta trenutek moja bolniška 750 evrov, možev dohodek 2.500 evrov, za občasno dežurstvo pa dobi še 200 evrov. Če ima intervencijo, prejme še dodatno plačilo. Otroški dodatek znaša 130 evrov.

Kredit na kredit, nato še limit

“Do zdaj nama z denarjem nikoli ni uspelo tako upravljati, da bi še kaj privarčevala. Pred tremi leti sva zamenjala banko, vzela 38 tisoč evrov kredita in na prejšnji banki poplačala pet tisoč evrov limita in štiri kredite, ki so se nama nabrali. Dva kredita sva morala najeti za to, da sva lahko pokopala moževo mamo in mojo babico, ki sta umrli v roku pol leta. Zdaj sva spet v limitih, mož ima tri tisoč evrov, jaz dva tisoč, imava tudi dva lizinga, in sicer 160 in 240 evrov na mesec. Za bioresonančni aparat, s katerim bi želela delati, ko končam izobraževanje, mesečno plačujem 150 evrov najemnine, mož pa plačuje 260 evrov najemnine za poslovni prostor, ki ga potrebuje kot upravnik stavb. Prihrankov nimava,” priznavata zakonca.

Včasih sta sicer dajala na stran nekaj denarja, vendar sta ga potem porabila za večje stroške, kot je registracija avtomobilov, pa večja dela pri hiši. Jezi ju, da jima denar sproti odteka in da mož plačila včasih dobiva z zamudo, tako da sta občasno povsem brez denarja, po drugi strani pa so otroci stalno lačni in za hrano porabijo kar precej denarja, še dodajata.

Njihova želja je, da spremenijo odnos do denarja in predvsem pridejo do znanja, kako z njim ravnati. Želijo si, da bi nehali biti odvisni od nakazil in bi lahko normalno plačevali hrano in položnice. Zavedata se tudi pomena ločevanja osebnih in poslovnih financ, nova znanja pa želita prenesti tudi na otroke.